Proces z živalmi: od srednoveškega prava do sodobnih bioetičnih dilem

Uvod: Pravo kot odraz antropocentrične slike sveta

Proces z živalmi je eden izmed najsmehovitih in hkrati največjih pomenljivih fenomenov v zgodovini prava. Ta praksa, ki je cvetela v Evropi od 13. do 18. stoletja, ni bila noben absurd ali izraz masovne besede. To je bila logična procedura v svoji paradigmi, izhajajoča iz teocentričnega svetonazora, kjer je celotni svet bil sprejet kot hierarhična sistema, podrejena božanskim zakonom. Žival, ki je kršila socialni red (ubila človeka, poškodila usje), ni bila sprejeta kot naravna nesreča, ampak kot zlonamerni agent, ki nosi moralno krivdo. Sodobni «procesi» z živalmi so večinoma metafora ali medijni procesi, ki odražajo že ne teološko, ampak ekološko in bioetično trgebo družbe.

1. del: Sodi v srednoveškem in novem času — stroga procedura

Praksa je bila razširjena predvsem v Franciji, Švici, Nemčiji in Italiji. Procesi so bili razdeljeni na svetovne (po gospodarskem ali kazenskem pravu) in cerkvene (inkvizicijske). Živali so bile sodne s pridrževanjem vseh formalitet: z dodelitvijo odvetnika (večinoma za državni račun), poviku svetnikov, vodenjem protokola in izdajanjem sodbe.

Tipologija del:

Kazenski procesi nad domačimi živalmi. Večinoma so sodili svinjam za uboj ali poškodovanje otrok. Svinje, ki so bile polvolne živali v srednjeveških mestih, so bile pogostniki incidentov.

Primer: Najslavnejše je bilo pritožbovanje svinje v Falaisu (Normandija, 1386). Svinja, ki je razrezala obraz in roko otroka, je bila priznana za krivega v uboju, oblačena v ljudsko obleko, usmrčena s povesom na mestni tržnici. To je bil javni akt obnovitve pravice in zastraševanja.

Cerkveni procesi nad živalmi-škodniki. Miše, sarančo, gusenice, krotove so izločevali iz cerkve ali so jim dali anatemu zaradi uničenja usje. Tu je sodba služila kot magiko-pravni ritual za izgon «nečiste sile», ki škoduje krščanski skupnosti.

Primer: Leta 1519 je v mestu Glon (Švica) pravnik Piero Chambé predstavljal v sodi interesi... mišic. On je prepričljivo dokazoval, da so njegove strankice ne prišle na proces zaradi ustreznega razloga (ogroženost biti ubitimi mačkami na poti), tako da je zadrževal izdajo obsojenega sodbe.

Procesi nad neživim predmeti. Sodba je lahko obsodila kolkol, ki je pade in ubil človeka, ali telego, ki je prenesla otroka, na uničenje ali «izgon». To je odražalo arhaično predstavo o «odgovornosti» predmeta, ki je postal orodje škoda.

Pravno obrazložitev: Na osnovi sta bila rimsko pravo (Lex Aquilia o odškodovanju škoda) in kanonsko pravo. Žival je bila sprejeta kot lastnina, ki je povzročila škodo, vendar je procedura sodbe jo obdela s suverenostjo, čeprav kriminalno. Usmrtitev živali-lastnine je bila oblika javnega izkupitve krivde, ki je odstranila skvrno iz skupnosti in preprečila osvete stranke poškodovanega.

2. del: Filozofske in teološke korene

Praksa je bila zasnovana na več ključnih konceptih:

Verza v univerzalni naravni red (kozmos), ustanovljen Bogom, kjer kršenje norme s strani katerega koli bitja je greh.

Predstava o živalih kot o bitjih, podrejenih diabolicnemu nagonu. Škodniki so bili pogosto sprejeti kot poslaniki Satane.

Idea skupne krivde in očiščevanja. Usmrtitev živali-krivde je bila javni akt katarze, obnovitve porušenega reda. Teleso živali so pogosto pokopali s posebnimi rituali, tako kot krivega človeka.

3. del: Zadolžek prakse in prehod k sodobnosti

Do 17. in 18. stoletja so se sodbe z živalmi postopoma zmanjševale pod vplivom Osvetiteljstva in znanstvene revolucije. René Descartes s svojo teorijo živali kot «mashin» (automata), brez duše in razuma, je negiral možnost krivde živali. Pravo je začelo tekmovati v smeri sekularizacije in racionalizacije. Škoda, povzročena živaljo, je bila sprejeta izključno preko strogemske odgovornosti lastnika. Zadnje znane procese so bile datirane v sredino 19. stoletja (pritožbovanje kozice, usmrčene v Švici leta 1864).

4. del: Sodobnost — sodba kot metafora in bioetični dialog

V 21. stoletju so se «sodi» z živalmi ponovno rodili v drugečem obliku:

Sodbeni procesi o priznanju pravnega statusa živali. To je glavna sodobna oblika sodbe. Ne gre za kazen živali, ampak za priznanje njenega suverenosti prava (habeas corpus). Znakovni primer je serija pritožb v Argentini in Združenih državah o priznanju oranutana, šimpanze ali slona za «nečloveško osebo» z pravom na svobodo od nepravilnega ujetja (v zoološkem vrtu ali laboratoriju). Čeprav večina takšnih pritožb odstopi, jih oni prisilijo pravosodno sistem razmišljati o mejah pojma «oseba».

Medijski in javni sodbi. Javnost se izkazuje kot sodnik v zelo zanimljivih primerih, ko žival povzroči škodo človeku (npr. napad bojarske sobake). Zahtevi po usmrtitvi postajajo dejanjem izgubljene nadzore nad naravo, ki je znova sprejeta kot ogroženje.

Simbolici sodbi nad vrstami. Leta 2010 je v Indiji potekal simbolični «Sodba človeštva» za zločine proti delfinom in kitom, kjer so verdicje izdajali filozofi in ekologi. To je oblika javnega bioetičnega performansa, ki obrne tradicionalno paradigmo.

Sodi nad lastniki.丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹丹
© library.rs

Permanent link to this publication: