Večer pred Božičem v južni Evropi in Grčiji: agorastiko, kalda in družinski kronotop

Uvod: Praznik kot antiteza sredozemskemu običaju

Večer pred Božičem v državah južne Evrope (Italija, Španija, Portugalsko, Grčija) predstavlja edinstveno kulturno zlitje, kjer katoliška in pravoslavna ritualnost so zlitje z osnovnimi vrednotami sredozemske kulture: družinsko solidarnostjo, kultom večerje (konviviüm) in javnim izrazom radosti. Za razliko od severnoevropske modele z njenim intimnim domačim ugodjem, južni večer pred Božičem (Nochebuena, Vigilia di Natale, Consoada, Κουτούκια) je dogodek, ki se razvija na presečju zasebnega prostora doma in javnega prostora ulice, med strogom postom in prihajajočim pirem.

Reliški okvir: od strogega posta do nočne liturgije

Reliška dis disciplines določi jasen ritem dne, posebej v Grčiji in katoliških državah do sredine 20. stoletja.

Strogi post (Νηστεία / Vigilia): 24. december — dan najstrogejšega posta v predbožičnem obdobju. V Grčiji je to zadnji dan 40-dnevnega Rождеvnega posta (Φώτα). Ne uporabljajo ne samo mesa in mlečnih izdelkov, ampak pogosto tudi ribe s maslom. V Španiji in Italiji tudi tradicionalno ohranjujejo post do večerjeve zvezde, uporabljajoč samo kruh, zelenjavo in ribe. Ta post ni le askeza, ampak sakralno praznjenje, ki pripravi teleso in dušo na praznik vstanka.

Polnočna liturgija kot kulminacija: V katoliških državah Misa del Gallo («Petušina misa») ob polnoči — centralno dogodek. V Grčiji «Τахья Μитали» (Μεγάλη Όρθρος) — Veliko Повечерие s liturgijo Vasilija Velikega, začinjajoče se zgodaj večer in prehajajoče v zgodajo 25. V Grčiji po liturgiji verujoči pozdravljajo en drugega z besedami «Καλά Χριστούγεννα», in v vaseh še danes ohranja običaj koljadek («κάλαντα») v noč na Božič, ko otroci z trikotnimi kovinskimi trščicami («тригона») obhajajo domove, prejemajoč denar ali pohlebo.

Gastrološki prehod: od postnega večerja do simbolov bogastva

Večerja v večer pred Božičem je ritual prehoda, kjer vsako jedo nosi simbolično pomen.

Italija (Cenone della Vigilia): «Večer bogastva» sestoji iz mnogih postnih jedi, pogosto ribe (il cenone di magro). Tradicionalno število jedi je 7, 9 ali 13 (simbolizirajočih 7 tajemstev, 9 činov anjelov ali 12 apostolov s Kristom). Obvezni so: «capitone» (pečen krep, simbol zmaga nad zlim v obliki zmaja), «baccala» (trešča), salati iz morja. Deserti (panettone, pandoro) pojavljajo se kasneje.

Španija/Portugalsko (Cena de Nochebuena / Consoada): Na stol prevladujejo morži. V Španiji različne krevetke, languste, ribe. V Portugalskem severu — «bacalhau» (trešča) z krompirjo, na jugu — indijčica. Obvezno so «turron» (nuga) in «polvorones» (pesko piškoto). V Kataloniji dodajajo «can d’Ore» — kuhanje z kljuki.

Grčija (Νυχτερινό γεύμα): Večerja je skromnejša, strogo postna. Tradicionalno jedo je «χριστόψωμο» (hristopсомо — «Hristov kruh»), sladak kruh z oraščjem in sušjimi voščenjami, ter «φρουτόσουπα» (fruktošupa — fruktni kompot iz sušjih voščenj — smokva, figa, sladki voščenjak). Središnje mesto zasedajo «κουλουράκια» (kouluракия) — vpletena piškota, simbolizirajoča vezove Hrista. V mnogih regijah pripravljajo «revyifa» (revyifada) — poslikano indijčico ali svinje, vendar jo jedo že 25. decembra.

Interesantna bitja: V Grčiji obstaja običaj «καλόγερος» (kalógeros — «dobri starec»). Najupoštevnejši član družine ali prijateljske skupine odide po večer v gozd, da «prinese poleno za kamin» — veliko poleno sljubinovca ali oljke. Ga slavnostno vneso v dom, zalijo vino, maslom in medom, in ga zapali. Morajo ga tleči do Krsne noči (6. januarja), in pepel shranijo kot zaščito za dom in polja.

Socialna organizacija: razširjena družina in javni prostor

Družina kot klanska: Na stol za večer pred Božičem se zbere celotna razširjena družina, vključno z dvecurosskimi in trojcurosskimi sorodniki. To ni le večerja, ampak letno potrditev sorodstva, razmenjava novic in demonstracija enotnosti. V Grčiji ta princip se imenuje «οικογένεια» (ikonéja) v najširšem smislu.

Javnost praznika: Po družinskem večerju v mnogih španijških in italijanskih mestih mladina in odrasli izidijo na ulice, na glavne trge. Sledi poseben «izid v javnost» po družinskem intimitetu. Ljudje hodijo, srečujejo prijatelje, obiščijo trge. V Grčiji pa je večer bolj kamerni, zasenčen okoli doma in priprave na dolgo nočno službo.

Specifiknost Grčije: hristopсомо, kalanda in očekivanje Kristoksenósa

Grški večer pred Božičem (παραμονή των Χριστουγέννων) ima posebne značilnosti, povezane z pravoslavnimi tradicijami in agrarno prošlostjo:

Ukras «христоксено́са» (χριστόξυλο): Poleg polena, okrašujejo tudi ladjo (кара́ви) — obramba morjske tradicije, ki je zdaj pogosto zamenjana z jelko. V otoških vaseh pa še danes postavijo okrašeno ladjo na srednjo tržnico.

Koljade (κάλαντα): Jih pevajo ne le v rождеvnico, ampak tudi v noč na Božič. Otroci in odrasli hodijo od doma do doma, pevajoč himne o rojstvu Hrista, sponzirajoč na «триγοно» (triagonalno) in bubnem. To ni le zahtevek za dobrodelnost, ampak ritualno obvestilo skupnosti o velikem dogodku.

Očekivanje «Христоксено́са» (Gostja-Христа): obstaja verovanje, da lahko Hristos v obliki izseljnika obišče katerakoli dom v to noč. Zato se stol ne uklanja, ampak ob prednici ostavijo hrano in vino za nepričakovanega gostja — neposredna sklica k biblijskemu gostinstvu.

Zaključek: Praznik kot dejanje upora proti temi

Takratelj, večer pred Božičem v južni Evropi in Grčiji — to je praznik, zgrajen na kontrastih in prehodi:

Od posta do pira: Disiplina telesa se zamenja s telesno radosti bogastva.

Od družine do skupnosti: Intimni družinski krog se večer razširi v javni prostor mestne tržnice (v romanških državah) ali v javni ritual koljadek (v Grčiji).

Od očekivanja do javnosti: Cel dan je priprava na kulminacijsko nočno liturgijo, ki ne konča, ampak odpre praznik.

To ni tihi domačji večer, ampak dinamičen, bujan, nasičen okusi in zvoki proces skupnega vstopa v svetno čas.

Praznik ni odstop od sveta, ampak njegov praznični preoblikovanje: ulica postane nadaljevanje doma, in družinski stol postane oltar, na katerem postna hrana se pretvarja v simbol prihajajoče radosti.

V Grčiji ta dan brez mesnega bogastva spominja na prvotno, duhovno merilo praznika, kjer je glavno ne materialno zasičenje, ampak sakralno očekivanje, izraženo v vonju hristopsomo, zvoku trigoна in svetlu gasjenega «кало́герosa», ogrevajočega dom vse svetke.

Permanent link to this publication: