Šali o postu: ko monaši smehajo nad svojimi kuharskimi podvigi

Post je zelo resnična stvar. Duhovno očiščevanje, osebna zadrževanja, molitva. Kaj pa tu lahko so šale? Vendar če pozornoma gledati na monaško kulturo, na narodne anekdote in celo na stare monaške baje, pa se izkaže, da je smeh pogostan gost tudi med najstrožjim postom. Smeh pomoča odpraviti napetost, ne da se upade v žalost in pripomni, da je v najresnejši stvari ključno ohraniti človeško obrazo. V tej članku smo zbrali najsmehovitejše, najtoplije in najbolj poznane šale o postu — te, ki bi jih monaši lahko spomnili med večerjo, če bi jih dovolili smehati vsluh.

Zašto se monaši smehajo: smeh kot zdravilo proti žalosti

Sveti očeti so pogosto govorili o tem, da je žalost eden izmed najvarnejših grehov, posebej med postom. Ko želodec bruči in duša se zmoči, je zelo lahkoro pasti v žalost. Tukaj pa postane smeh očutljiv kajak. Monaši so znali: če se ne smehajo nad svojimi slabostmi, začnejo te upravljati. Zato so v samostanih vedno bile «kuharske baje» — zgodbe o tem, kako je brat Ivan zamenjal sol za sladkor, kako je oče Nikodim poskusil pečiti postni pirožek in je izstopilo «nekaj», in kako je igumen, ko je proboval postno jedlo, rekel: «Vкусno, vendar želim še».

To ni bil smeh za smeh. To je bil dober, sproščujoč smeh nad lastno slabostjo. In prav takšen smeh zbiramo danes.

Šale o postni hrani: ko je kotleta iz krahna podvig

Najbolj priljubljena tema monaških šal je naravno hrana. Točneje, to, kar jo zamenjuje med postom. Brez mesa, mleka in jajc so kuharski eksperimenti pretvorjeni v pravo avanturo.

«Ko postitev kaže: \"Sem jedel kotleto\", misli na krahno. Vendar je še vedno srečen.»

«Recept postnega pirožka: vzemi muro, vodo, sol, dodaj nadlogo, da bo všečno, in peči.»

«Postni juh je tak, ko v kuhinjo plavajo zelenjave in poskušaš izverjeti, kjer od njih je meso. Vendar ga ni.»

«Mонах pravi igumenu: \"Oče, že sedem dni jedem postno in mi zdi, da sem postal kot ta juh — prozoren in brez okusa.\" Iguмен odgovori: \"Treniraj, sinu moj. Zato boš svetil, kot prosfure v oltarju.\"»

O zamenah: ko voda postane mleko, a orehi meso

Zamenjevanje je samostojen žanr monaškega smeha. Monaši zelo dobro vedo, da je sojeno mleko ni mleko, in orehov ozadec ni ozadec. Vendar se igrajo, da je to skoraj enako. In ta igra z samoobmanom prinese mnogo smehovitih situacij.

«Če dodaš nekaj vanilje v ovseno mleko, postane skoraj pravo. Skoraj.»

«Tofu ni meso. Vendar če ga dobro prepričarji s čebulo, začne se voditi kot meso. In celo zadehati skoraj kot meso. Skoraj.»

«Mонах sedi za stolom, posluša postni salat in kaže: \"Oče, ste prepričani, da to ni meso?\" Iguмен odgovori resno: \"Prepričan sem. Če bi to bilo meso, bi se tako ne smehalo.\"»

«Ko ste na postu in zelo želite mleka, se zdi, da se voda iz križe lahko postane mlečna, če razmišljaš o kravi.»

Monaški dijalo: o ostrohum odgovoru igumena

Iguмен v samostanu je ne samo duhovni učitelj, ampak tudi glavni «menedžer za smeh». njegovi odgovori na kuharske primere bratov so pogosto letavske.

\"Oče, lahko bih zahteval delico ribe? Veliko me želi.\" - \"Prosi Gospoda. On ve, kaj ti je koristnejše. In če mu pošlje ribo, pomeni, da si pripravljen. Če ni - pomeni, da še niščo ne izroste.\"

\"Brat Ivan se žali: \"Oče, že sem izčrpan od kaše!\" Iguмен odgovori: \"Ti si izčrpan od kaše, ampak sveti očeti so bili izčrpani od mleka v pustoti. In tudi tako so se ohranili.\"

\"Brat se sprašuje: \"Oče, lahko v postu jedem jabolko?\" Iguмен odgovori: \"Lahko, vendar se ne preveč zaupajaj. Če bi to bilo preveč, bi rekovali: ta monaš je pojeo jabolke in se je zgrdoval.\"

Šale o lži: ko post ni samo o hrani

Monahiji vedo: post ni samo o odstopu od mleka. To je odstop od zlobe, osudu, praznih besed. In tu se smeh postane še manjšo, ker je usmerjen proti našemu lastnemu lži.

\"Mogem ne jeti mesa, vendar osuđujem vse, ki ga jede. In se zdi, da molim, vendar že v mislih so vsi presežli. In tako celotni post.\"

\"Kako razlikovati, da se pravilno postiš, da se pravilno postiš? Ko namesto da jedeš precejšnjo kosi, rešijo: \"Gospodi, odpusti mi za to misel.\" In v tem času se počuti glavo.\"

\"Monahiji se šale: \"Post je tak, ko ne jedes mesa, vendar v mislih jedes vse, ki te razlitno.\" To je najbolj pogosta napaka začetnikov.\"

Kuharski neuspehi: ko postna hrana postane mem

Na vsakem samostanu je legende o neuspešnih postnih jedah. Te zgodbe se prenašajo iz ust v usta in postanejo del lokalnega folklora.

\"Enkrat je brat Nikodim odločil, da peče posten keks. Namestil je olje za jabolčno puding, jajca za lnenko semenco, in sladkor za fruktozo. Rezultat je bil nekaj nepoznanega. Vendar je bilo to jedljivo. Skoraj. Iguмен, ko ga je proboval, je rekel: \"Ne znam, kaj to je, vendar je zares postno. Ker to ni lahko všečno.\"

\"Mонах je zahteval povez za posten oljkar. Povar se je zamislil in rekel: \"Zamenjaj meso za tofu, jajca za grožđe, in klobaso za mrkev. Bo skoraj oljkar. Če zaprli oči.\"

\"Enkrat je brat Aleksej odločil, da naredi posten majonез. Preizkusil je vse recepte: na sojennom mleku, na ovsеном, na akvafabi. Končno je dobil nekaj, kar več kot kljaj, ampak manj kot sovs. Vendar ga je jedel, da se ni propadlo.\"

Sodobne šale o postu: ko vsi v socialnih omrežjih smehajo

Danes so šale o postu izšle iz samostanskih sten. V spletu lahko najdemo tisoče memov, ki pravilno opisujejo občutki postijočega človeka. In v vsaki takšni šali je delež resnice in mnogo ljubezni.

\"Post je tak, ko gledaš na pico in misliš: \"To je greh.\" Vendar dodaš: \"Vendar je to sladak greh!\"

\"Ja sem na postu. Gledam recepte za postne jedi. Vidijo se prekrasno, vendar znam, da bodo brez okusa. Vendar jih bodo poskusil. Če ne uspe, bodo postili še naprej.\"

\"Najbolj težko je na postu ne jeti mesa. Najenostavnejše pa je jeti vse ostalo, vendar z občutkom krivega.\"

Zašto se smehajo o postu

Šale o postu so način priznanja, da smo vse nespremenljivi. Da se pravimo, da se pravimo, da želimo biti boljši, vendar ljubimo pokusiti. Smeh nad postom ni pokvarjenost, ampak čestnost. To je priznanje, da smo ljudje, z našimi slabostmi in željami. In če se lahko smehajo nad seboj, pomeni, da še nismo izgubili občutek realnosti. Občutek realnosti pa nam pomaga, da se ne sprejemamo preveč resno in ne padnemo v žalost.

Takrat pa post ni samo čas strogega, ampak tudi čas smeha. Ker celo sveti očeti so vedeli: ko je želodec prazen, duša mora biti plna svetlobe. In če je ta svetlo bočni, dober in prijazen smeh, post postane srečan. Srečno jedo (v prenesenem smislu)!

Permanent link to this publication: