Levinas o psu kotu vodniku socialnosti: lice živali in etika odgovornosti

Uvod: Žival v fenomenologiji druge

Emmanuel Levinas (1906–1995), francoski filozof litovskog židovskog porekla, je poznat po svojoj radikalni etiki, koja se okruca okolo koncepta druge (l’Autre). U njegovem sistemu drug drug predstavlja se v iskusu lica (visage), čiji nezaščitni pogled namega na „Ja“ neizrazito etično odgovornost. Pitanje o tome, ali se ovaj status širi na živali, ostaje enim od najdisputabilnijih u levinaštvu. Međutim, u njegovem kasnejšem eseju „Ime psa“ („Nom d’un chien“, 1975) sadrži zapanjujući odlomak, kjer se pes predstavlja ne samo kot žival, ampak kot vodnik in katalizator ljudske socialnosti, vratijoč degradiranemu človeku njegovo etično merilo.

Kontekst: Ptičji pas Bobbi

Levinas gradijo svoje razmišljanje na osebnem iskusu — sjetljah o nacističnom logoru za vojni zarobljenike (Stalag XI-B), kjer je proveo nekaj let kot francoski vojak židovskog porekla. U ovom logoru Židi su bili odvojene od drugih zatvorenih in oduzete su jima čak „pravo“ imenovati se ljudmi pred očima stražarjev; oni su bili označeni skraćenico „PJ“ („prisonnier juif“). U ovom prostoru totalne dehumаниzacije, kjer je človek bio zređen na broj in izgubio svoje lice pred drugimi, pojavi se pas — ulični pas, znan po imenu Bobbi.

Ključni moment: Bobbi, za razliko od stražarjev, je prepoznal u zatvorenih ljudi. On veselo je čakal njihov povrat iz dela popoldne. Za Levinasa je ova pasica postala bitje, ki „najbolj na evropski zemlji“ je prepoznalo njihove ljudi.

Pes kot „prvi etični suvorka“

U logerskih pogojih se ruši cela sistema ljudske socialnosti, osnovana na jeziku, pravu, kulturi. Nemški stražarji, nositelji „visoke“ evropske kulture, odbijajo zatvorenim ljudem človečnost. I tu, v ovom etičnem vakuumu, pasica Bobbi izvaja paradoksnu funkcijo:

Ona vratijo zatvorenim njihovo „lice“. Pogled Bobbi, njegovo veselo pozdravljanje — to ni instrumentno, neposredno priznanje. U levinaštvskoj terminologiji, v ovom pogledu se manifestira etično zahtevanje, čeprav nemalo. Pasica se obratuje do njih ne kot do objekta ali stvari, ampak kot do bitij, dostojnih pozdravljanja.

Ona obnovi elementarno socialno povezavo. V svetu, kjer je socialnost izkrivo (straža-zatvoreni), Bobbi ustanovijo najenostavnejšo, doslovno povezavo veselja in prepoznave. Ta povezava predhoduje svaki dogovorni ali kulturni normi.

Ona postane „najboljši kantovec v nacistični Nemčiji“.
Levinas uporablja to provokativno frazo. Immanuel Kant je mislil, da etični dolg obstaja samo med razumnimi bitji, a živali so samo sredstvo. Bobbi pa, ne bivši razumen v kantovskem smislu, se obnaša „po-kantovski“: on se odnosi do zatvorenih kot do cilja, ne kot do sredstva. njegovo obnašanje se izkaže etičneje kot obnašanje „kulturalnih“ ljudi.

Tako, v izjemnih pogojih logora, pasica Bobbi prevzame funkcijo druge, ki sa svojim obnašanjem spominja „Ja“ na njegovo človečnost in odgovornost. Ona je vodnik, preko katerega se socialnost probija skozi kolčično dehumanizacijo.

Problem „lica“ živali: omejitve levinaštvanske koncepta

Nprav tako, kot ovaj močan primer, Levinas je v celoti skeptično odnosil se do ideje pripisovanja živali plenilnega „lica“ v njegovem filozofskem razumevanju. Za njega je lice predvsem poziv do odgovornosti, izražen v govoru („Ne ubij“). Žival, odsotna govor, ne more predložiti takšnega transcendentnega poziva v polni meri. Levinas je v drugih delih nazival žival „bitjem, ki stradi“ in kazal, da njeno stradanje namega na človeka moralne obveznosti, a to ni ista beskonačna odgovornost, kot pred ljudskim liceom.

Pasica Bobbi je večji izjema, etična anomalia, ki pokazuje, da v situaciji krha ljudske etike se same žival lahko postavi v zrcalo, v katerem človek znova poznaje sebe kot etično bitje. Ona ni drug v polni meri, ampak medstopnik do druge, spomin na to, da je prava socialnost.

Filozofske implikacije: izven antropocentrizma

Razmišljanja Levinasa o Bobbi so postala izhodišče za sodobne filozofe, ki se prizadevajo za širjenje njegove etike izven antropocentrizma.

Jacques Derrida v svojem kasnejšem delu „Žival, ki, zato, jaz sem“ izravno polemiša s Levinasom, vendar razvija njegovo intuisijo. On govori o „licu“ živali, njeni sposobnosti gledati na človeka in s tem pogledom postaviti človeka pod vprašanje. Derrida vidi v Bobbi lik, ki odkrije samookrožnost ljudske etike.

Fenomenološki zoološki psihijater in filozof Dominique Lecour uporablja ta primer, da govori o „neslovni prošnji“ (appel muet) živali, ki je vendarle oblika prošnje in zahtevanja odgovornosti.

Primer iz kulture: Ta levinašev motiv najde odsev v umetnosti. V romanu „Življenje Pi“ Janna Martella bengalski tigar Richard Parker, ki živi z glavnim likom v ladjici, postane za njega „druga“, čije prisotnost, ogrožajoča in neslovna, vendarle ohranja glavnega lika pred besem in ohranja njegovo življenje in voljo. To je metafora tega, kako prisotnost drugega (samo ne človeškega) konstituirajo ljudsko „Ja“.

Završek: Pasica, ki je ljudi učila biti ljudmi

Tako, levinašev analiz pasice Bobbi ni le dober zgodbni potez, ampak globok filozofski potez, ki odkriva osnove etike.

Socialnost je primarna pred razumom: Bobbi pokazuje, da je jedro socialne povezave ne v splošnem jeziku ali razumu, ampak v elementarnem prepoznavi in odgovoru na poziv, ki se lahko izrazi brez besed.

Etika kot ranljivost: V logru, kjer so ljudje poskušali postati „neranjljivi“ ubijalci ali „ne-človeški“ žrtvi, pasica Bobbi z enostavno veselom spominjala na izvirno ranljivost in odvisnost, ki je tla za odgovornost.

Žival kot mejni fenomen: Bobbi zaseda mesto na meji levinaševske sisteme. On ni polnovalec drug, vendar izvaja funkcijo druge v pogojih, kjer so ljudje od te funkcije odstopili. On je vodnik, most do izgubljene človečnosti.

Zgodba Bobbi postavi pred nas provokativno vprašanje: ali se včasih potrebujemo „manjšega od človeka“, da se spomnimo, kaj pomeni biti človek? Levinas prek te pasice kazal, da prava socialnost rodi se ne iz strahu ali sile, ampak iz sposobnosti odgovoriti na neslovni poziv, videti v drugem — čeprav je ta drug žival — tistega, čije življenje ima neposredno zamegljanje z njo. Pasica Bobbi postane simbol neslovne, pred-refleksivne etike, ki lahko služi zadnjemu obrambnemu stolpu človečnosti tam, kjer sama človeška kultura je zapustila svoje osnove.

Permanent link to this publication: