Sela Benhabib o principihih sodobne migracijske politike: univerzalnost, prava in demokratični iteracijski proces

Sela Benhabib (rojena 1950) je eden izmed vodilnih sodobnih političnih filozofov, profesorica Yalejskega univerzитета, čije dela ležejo na meji etike, teorije demokracije in mednarodnega prava. Njen pristop do migracijske politike predstavlja sintezo liberalnega univerzalizma prav ljudi in komunikativne etike, postavljena v kontekst globalizacije in transnacionalnih tokov. Benhabib kritizira tako tvrdi državni suverenitet, tako tudi naivni kosmopolitizem, in ponuja tretji pot, osnovan na pojmu "diskurzivne legitimacije" in "demokratičnega iteracijskega procesa".

Kritika klasične paradigme: "paradox demokratične legitimnosti"

Benhabib začne s analizo osnovnega protirečenja, ki se izobliči v dobi migracij:

Princip državnega suverenитета: V klasični vestfalski modeli država ima nesprejemno pravo nadzorovati svoje meje in določati, kdo lahko postane njena članica (državljan). To pravo se smatra temeljito kamnom demokratičnega samoodreditvenja ljudstva (demos).

Princip univerzalnih prav ljudi: Glede na mednarodne konvencije (Univerzalska deklaracija prav ljudi, Ženevska konvencija iz leta 1951), vsak človek, neodvisno od državljanstva, ima osnovna prava — na življenje, svobodo od mučenja, azil. Ta prava morajo biti spoštovana vsem državam.

Paradox je v tem: Demokratična država, ki notranje upravlja prek volje svojega ljudstva, zunaj meja deluje kot suveren represivni apparat, ki je sposoben negirati temeljna prava nečlanov skupnosti. «Mi, ljudstvo» smo suvereni, da odločimo, koga izločimo iz obsega našega moralnega in pravnega odgovornosti. Benhabib trdi, da v globaliziranem svetu, kjer posledice odločitev ene države (ekološke, ekonomske, vojaške) neposredno vplivajo na življenje ljudi v drugih državah, takšna tesna modela suverenитета postajajo nemoralna in nesprejemna.

Ključni principi: od "prava imeti prava" do "prav na izborno pravo"

Na podlagi te kritike formuliše Benhabib ključne principi pravilne migracijske politike:

"Pravo imeti prava" kot moralni imperativ. Začem in preoblikuje termin Hanni Arendt, Benhabib trdi, da najosnovnejše pravo človeka je pravo biti priznan kot subjekt prava, to je pripadati kakšnemu pravnemu skupnosti. Države ne morejo proizvoljno ometati ljudem tega statusa. To oblikuje moralni imperativ za gostoprimstvo, posebej v zvezi z begunci in osebami, ki iskajo azil.

Univerzalnost, posredovana s pluralizmom ("interaktivni univerzalizem"). Benhabib zavrhuje abstrakten, navzgor naloženi univerzalizem. Prava ljudi ne morejo biti dekretirana, ampak kovana v procesu javnih debat, diskursa in interpretacij v konkretnih političnih skupnostih. Različne kulture lahko pridejo do priznanja univerzalnih norm po različnih poti, in migranti morajo biti vključeni v ta dialog.

"Demokratični iteracijski proces" je srce njene metode. To je ključno pojem pri Benhabib. "Iteracija" pomeni ponovitev z pregledom. Demokratične norme in zakoni o državljanstvu/migraciji niso vedno dane. Oni morajo neprestano pregledovati in preoblikovati v javnih debatah, v katerih so vključeni tudi ti, koga te norme neposredno dotaknejo — migranti in begunci. njihov glas, njihov izkušenje, njihove zahteve morajo iterativno vplivati na zakone. Primer: gibanje "Sans-papiers" (nelegalcev) v Franciji, ki je prek javnih akcij in pravnih bitak prisililo do pregleda nekaterih aspektov politike, je praktično izpolnjenje iteracijskega procesa.

Gradacija članstva: od prebivalca do državljan. Benhabib ponuja postopno model integracije. Prihajajoči migranti morajo zaporedoma pridobiti paket pravic:

Državljanske prava (zaščita osebnosti, dostop do sodišča) — ob prehodu meja.

Politična prava na lokalnem ravni (pravo glasovanja na lokalnih volitvah) — po določenem obdobju legalnega prebivanja. To jim omogoča, da sodelujejo v odločanju o vprašanjih, ki jih neposredno dotaknejo njihov vsednevni življenjski prostor.

Polno državljanstvo — kot kulminacija procesa integracije in lojalnosti.

Praktične implikacije in primeri

Kritika "Evrope-utrdbe": Benhabib ješno kritizira politiko EU, ki je namenjena zunanjemu izvenredovanju nadzora meja (dogovori z Turčijo, Libijo), saj prevzame odgovornost na nedemokratične režime in krši pravo na azil. Zahteva enotno, humanitarno evropsko sistem za izdajo azila.

Apelacija k sodnim sistemom: Benhabib poudarja pomembno vlogo sodišč (kot nacionalnih, tako tudi mednarodnih, npr. Evropskega sodišča za prava človeka), ki pogosto služijo za varovalce univerzalnih normov proti volji političnih večin. Sodišča lahko služijo kot pogončniki "iteracije", obvezujeta parlamente do pregleda zakonov.

Državljanstvo kot "socialno prevzemanje": Na primeru gibanja za prava imigrantov v Združenih državah jo pokazuje, kako so sami migranti, sodelovanjem v ekonomski, socialni in kulturalni življenjski, dejansko prevzeli prava in spremenili predstavo skupnosti o sebi, potaknili iteracijski proces.

Kritika in aktualnost

Pristop Benhabib kritizirajo:

Desna – za podkopavanje nacionalnega suverenитета in demokracije, ki, po mnenju konzervativcev, je možna le v okviru določenega etno-kulturnega skupnosti.

Leva – za prevečni naglas na pravnih in procedurnih aspektih v škodo strukturale analize ekonomskih neravnovesij in neokolonializma kot osnovnih razlogov migracije.

Takratreba pa jojo teorija ponuja izjemno vreden pragmatičen in etičen kompas za sodobne debate. V času krizisov v Evropi (2015), na meji ZDA in Meksika jo spominja, da:

Politika mora začeti z vprašanjem «Kako se zapreti?», ne z vprašanjem «Kaj so naši moralni obvezki?».

Demokracija ni statična utrdba, ampak živ laski, ki se neprestano osvežuje, in meje njihove morajo se širiti.

Migranti niso pasivni objekti upravljanja, ampak aktivni subjekti, čiji dejanji in glas morajo in morajo preoblikovati politično skupnost.

Takratreba pa jojo principi Sely Benhabib določajo visoko ravno za migracijsko politiko 21. stoletja: to mora biti politika, osnovana na spoštovanju prav, odprta za neprestano demokratični pregled in priznajujoča neizbežno transformacijo narodnih skupnosti v dobi globalne vzajemne povezanosti. Njen dela so teoretični temelj za zaščito tako univerzalnih prav ljudi, tako tudi dinamične, vključujoče demokracije.

Permanent link to this publication: