Sela Benhabib (rođena 1950) je eden iz vodilnih sodobnih političnih filozofov, profesorica Jelovskega univerzитета, čije dela ležejo na križišču kritične teorije, feminizma in teorije demokracije. Njen koncept prav migranov predstavlja globoko etično in politično odgovor na enega glavnih paradoksom globaliziranega sveta: obstoj univerzalnih prav človeka v podnebju partikularnega suvereniteta narodnih držav, čije meje ostajajo glavni instrument izključenja.
Benhabib začne s kritiko utrjenega v socialnih znanostih metodološkega nacionalizma — predpostavke, da je nacionalna država in njeni meje naravna in nespremenljiva okvir za analizo družbe, prava in politike. Ta pristop gleda migrante kot «problem» ali izključenje iz norme. Nasprotno Benhabib, sledično Immanuelu Kantu, reabilitira koncept «prava na gosteprijatstvo» (the right to hospitality). Vendar jo transformira v močnejši princip. Za Benhabib je pravo na gosteprijatstvo ne samo moralni dolg, ampak emerging human right (formirajoče pravo človeka), ki mora dobiti pravno priznanje. To pravo vključuje:
Pravo na zahtevo (zahtev za vstop in azil ne more biti sprejet vragovito).
Pravo na prvenstveno članstvo za tiste, ki so na teritoriju države dolgo časa.
Primer: Situacija s «otroci-sončniki» (dreamers) v Združenih državah — nelegalnimi migranti, prinesenimi starši v otroštvu. Kljub dejanski pleni integraciji v ameriško družbo (jezik, kultura, izobrazba), so oni brez legalnega statusa. Benhabib trdi, da njihovo dolgočasno prisotnost in socialne povezave ustvarijo moralno pravo na regulizacijo statusa, ki ga demokratsko državo ni moglo zanemariti.
Glavno koncepto Benhabib je paradox demokratične legitimnosti. On se glasi: demokracija pridobiva legitimnost od volje demosa (naroda), vendar meje tega demosa — kdo uvršča v «narod» in ima pravo glasovanja — so bile ustanovljene pred demokratskim izrazom volje, pogosto prek nasilja, izključenja in zgodovinske srečnosti. Tako je demokratični suverenитет zgodovinsko osnovan na nedemokratskem aktu določanja svojih članov.
Rešiti ta paradox predlaga Benhabib prek principa iterativnega universalizma. Univerzalne pravo človeka (pravo na slobodo, enakost, udeležbo) niso gotove dogme, ampak diskurzivni proces. vsako novo zahtevi skupine (npr. migranti) na prava, priguje družbo, da ponovno initerira — preuči in preoblikuje — meje svog universalizma. Demokratični dialog mora biti odprt za pregled tistih, ki v njem sodelujejo.
Specifična uporaba: Debate o dodelitvi izbirnih prav stalnim prebivalcem-nerazličnim (kot je to praktično v več državah EU in nekaterih mestnih občinah). Benhabib to vidijo kot iteracijo: priznanje, da ti, ki so na stalni osnovi podrejeni zakonom in prispevajo k življenju skupnosti, imajo moralno pravo na politično udeležbo pri odločanju o njeni sudbi.
Benhabib uvede ključno pojem «prava na prava» (the right to have rights), zaposojeno od Hanne Arendt. V sodobnem svetu, kjer so prava povezana z državljanstvom, biti brez državljanstva pomeni biti brez možnosti imeti kakšna prava. Migranti, posebej nelegalni, se nahajajo v tej «pravo-različni» oblasti.
Rešenje, po Benhabib, je razvoj transnacionalnih civilnih prostorov in postnacionalnega članstva. To so prostore, kjer prava oseb iztekujo ne le iz njihovega statusa državljanstva specifične države, ampak iz:
Fakta prebivanja na teritoriju (prava prebivalcev).
Udeležbe v transnacionalnih omrežjih (diaspore, pravosodne NPO, profesionalne skupnosti).
Mednarodnega in nadnarodnega prava (Ženevska konvencija o beguncih, Evropska konvencija o pravih človeka).
Primer iz prakse: Delovanje Evropskega sodišča za pravo človeka (EŠČ). Sodnik je večkrat izložil odločbe, ki so obvezivali članice države Sveta Evrope (npr. v zvezi z zadevo Hirsi Jamaa proti Italiji o vrnitvi migrantov v Libijo ali M.S.S. proti Belgiji in Grčiji o pogojih sprejema begunci). EŠČ deluje kot institucija, ki ustvarja transnacionalno pravno prostor, kjer prava človeka lahko omejujejo suverenost države pri vprašanjih migracije.
Feministična perspektiva Benhabib dodaja pomemben aspect: kritiko abstraktnega universalizma, ki ignorira specifične razmere življenja ljudi. Ko gre o migrantih, je potrebno upoštevati spolno dimenzijo:
Ženske migrantke so pogosto v ohroženem položaju zaradi presečanja diskriminacije po spolu, statusu in etnici.
Imajo cilje, ki so drugačni od moških (npr. bežanje pred domačinskim nasiljem ali kaljuščimi operacijami na ženskih spolnih organih, ki niso vedno priznani kot osnovanje azila).
Pravo na asociacijo za migrantke — možnost ustanovitve svojih skupnosti vzajemne pomoči — postane ključni orodji varovanja.
Benhabib zahteva etiko diskursa, kjer se morajo slišati glasovi samih migrantov, posebej marginaliziranih skupin med njimi, v javnih debatah o migracijski politiki.
Teorijo Benhabib kritizirajo za normativni idealizem: njena model zahteva visok nivo gospodarske solidarnosti in institucionalnega razvoja, ki ga ni v mnogih državah. V času rasta desničarskega populizma in politike »tvrdih meje« se njene ideje zdijo nedostižne.
Ali pa je njen pristop izjemno aktualen za razumevanje takšnih javnosti, kot so:
Klimatska migracija. Ljudje, prisiljeni opustiti mesto bivanja zaradi klimatskih sprememb, ne podpadajo pod klasično definicijo »begunca«. Koncept prav na prava in gosteprijatstva ponuja osnovo za ustvarjanje novih mednarodno-pravnih norm.
Dolgotrajni migracijski krizi (npr. sirski). Oni kažejo nesposobnost čisto močnih in omejuvajočih pristopov in potrdijo tezo Benhabib o potrebnosti iterativnega, gibkega in etično obrazloženega odgovora.
Uvod: demokratične meje kot predmet razprave, ne kot dogma
Sela Benhabib predlaga radikalno demokratični projekt za dobo migracije. Ona poziva razmišljati o mejah in članstvu v političnem skupnosti ne kot svetih in nespremenljivih atributih suvereniteta, ampak kot zgodovinsko oblikovane institucije, odprte za demokratično sporazumevanje in moralni pregled. Njen filozofija premika fokus s vprašanja »Kako lahko omejimo migracijo?« na vprašanja »Kakšna so obveznosti demokratičnih družb pred tistimi, ki iskajo pri njih azil ali prispevajo k njihovi življenji?« in »Kako lahko demokratično določimo, kdo sestavlja «mi»?« Na koncu je njena teorija klic k demokracijam, da živijo v skladu s svojimi universalističnimi načeli, širijo obseg prav in članstva, ne da se zamrskajo v tvrdem nacionalizmu. Prava migrantov postajajo tako lakmusovo papir za preverjanje moči samih osnov sodobne liberalne demokracije.
New publications: |
Popular with readers: |
News from other countries: |
![]() |
Editorial Contacts |
About · News · For Advertisers |
Serbian Digital Library ® All rights reserved.
2014-2026, LIBRARY.RS is a part of Libmonster, international library network (open map) Keeping the heritage of Serbia |
US-Great Britain
Sweden
Serbia
Russia
Belarus
Ukraine
Kazakhstan
Moldova
Tajikistan
Estonia
Russia-2
Belarus-2