A. S. Homjakov kot angloman: paradoks zahodnjaka v srcu slavjanofilstva

Uvod: Anglija kot filozofski protuteža

Aleksij Stepanovič Homjakov (1804–1860) je osrednja osebnost zgodnjega slavjanofilstva, katerega učenje je povezano s kritiko zahodnega racionalizma in potrditvijo samobitnosti ruske pravoslavne skupnosti. Vendar pa njegova osebnost in intelektualna pot vsebujeta globok paradoks: Homjakov je bil strasten angloman. Njegova navdušenost nad Anglijo ni bila površinska ali vsakdanja, temveč globoko filozofska in verska. Zanj Anglija ni predstavljala »Zahoda« na splošno (ki ga je enačil z racionalističnim, odtujenim romansko-germanskim svetom), temveč posebno, konservativno-organsko alternativo revolucionarni Franciji in metafizični Nemčiji. Njegova anglomanija je bila pomemben sestavni del gradnje lastnega slavjanofilskega sistema.

Homjakova Anglija: dežela »žive tradicije« in »organskega konservativizma«

V nasprotju z mnogimi sodobniki, ki so v Angliji videli domovino parlamentarizma in buržoaznega napredka, je Homjakov cenil nekaj drugega:

Nezapisano ustavo in prevlado običaja (Common Law): Navduševal se je nad tem, da je angleška državnost zrasla ne iz abstraktnih teorij (kot francoska), temveč iz zgodovinske tradicije, iz organskega razvoja starih ustanov. To je odmevalo z njegovo idejo, da je resnično življenje naroda ukoreninjeno v nezapisane, iracionalne temelje.

»Burkova konservativnost« kot antiteza revoluciji: Filozofija Edmunda Burka, kritika Francoske revolucije v imenu zgodovinske kontinuitete in »predsodkov«, je bila Homjakovu izjemno blizu. V Angliji je videl uresničitev burkovega ideala — družbe, ki se razvija postopno z reformami, ne pa nasilnim prelomom.

Verski svobodomislec in poznavalec angleške teologije: Homjakov, globok pravoslavni teolog, je odlično poznal ne le anglikanstvo, temveč tudi zgodovino angleških verskih gibanj — puritancev, kvakerjev, metodistov. Vodil je živahno korespondenco z anglikanskimi teologi (npr. z Williamom Palmerjem), prizadeval si jim razložiti bistvo pravoslavja. Njegova znamenita razprava »Cerkev ena« je bila prvič objavljena v francoščini za zahodno občinstvo, kar kaže na njegovo naravnanost na dialog, ne izolacijo.

Zanimiv podatek: Homjakov je bil eden prvih ruskih intelektualcev, ki je poglobljeno preučil in prevedel v ruščino »Vizijo Petra Plugarja« Williama Langlanda — spomenik srednjeveške angleške literature, ki po Homjakovem mnenju odraža globoke ljudsko-verske korenine angleškega duha, še ne pokvarjene z kasnejšim racionalizmom.

Anglomanija v vsakdanjem življenju in družbeni drži

Homjakov ni le razmišljal o Angliji — zavestno je gojil »angleški slog« v življenju, kar je bila oblika intelektualnega protesta in identitete.

»Angleški« zemljiški gospod: Na svojem posestvu Bogučarovo je gospodaril na racionalen, skoraj kmečki način, uvajal napredne agrotehnične metode, posojene iz angleške literature. Rejil je plemensko živino, eksperimentiral z napravami. To je bil izziv ruski gospodsko lenobi in neurejenosti.

Kult telesne aktivnosti in športa: Homjakov je bil znan kot izvrsten jezdec, lovec, človek izjemne telesne moči. To je ustrezalo idealu angleškega gospoda, ki združuje intelektualno prefinjenost s telesno vzdržljivostjo, v nasprotju z razvajenim francoskim salonskim tipom.

Politični položaj: Med križarsko vojno na Krimu (1853–1856), ko je bila Anglija uradni nasprotnik Rusije, je Homjakov, goreč domoljub, napisal pesem »Rusiji« z izzivalnimi vrsticami: »In lažni modrosti sramotno-mehki sadež / Pred teboj bomo zažgali, angleško ljubljeni vzkliku...«. Vendar ta kritika ni bila usmerjena proti »pravi«, konservativni Angliji, temveč proti politični Angliji, ki se je povezala z »gnilim Zahodom« (Francijo) proti pravoslavni Rusiji. Njegova ljubezen do Anglije je bila ljubezen razočarana.

Anglija kot orodje kritike Rusije in Zahoda

Homjakov je uporabljal svoj idealiziran podobi Anglije kot ogledalo za kritiko dveh zlih:

Kritika Rusije: Sopotnike je grajal zaradi pomanjkanja tistega poslovnega, praktičnega duha, spoštovanja zakona in osebne pobude, ki jih je videl pri Angležih. Ruska lenoba, nepraktičnost, zanemarjanje prava — vse to je bilo nasprotje angleškim vrlinam.

Kritika »romansko-germanskega« Zahoda: Anglija mu je služila kot primer, da Zahod ni enoten. V nasprotju z abstraktnim racionalizmom francoskih razsvetljencev in metafizičnim idealizmom Nemcev je Anglija predstavljala zdravo pamet, empirizem in spoštovanje do zgodovinske konkretike. Tako mu je anglomanija pomagala ne le zavračati Zahod, ampak izvajati natančno diferenciranje.

Primer iz korespondence: V Homjakovih pismih so stalno primerjave. Z ene strani je občudoval angleški parlament kot živi organizem, z druge pa ironiziral nad »suho pravno formalnostjo« Angležev, ki jo je postavljal nasproti »živi resnici« sobornosti. Anglija je bila zanj zapleten, protisloven predmet študija, ne preprosto vzor za posnemanje.

Meje anglomanije: pravoslavje proti protestantizmu

Glavna in nepremostljiva meja je bila vera. Homjakov je občudoval zgodovinsko trdnost anglikanske cerkve, a je protestantizem nasploh (vključno z njegovimi angleškimi oblikami) videl kot logično dokončanje zahodnega racionalizma, ki je privedlo do prekinitve soborne enotnosti Cerkve in individualizma v veri. Njegov dialog z anglikanci je bil poskus pokazati jim, da je njihova »manjkajoča člen« v pravoslavju. Tako je bila Anglija v verskem smislu zanj ne končna točka, temveč postaja na poti do spoznanja resnice pravoslavja.

Zaključek: angloman kot ruski mislec

Anglomanija A. S. Homjakova ni odstopanje od slavjanofilstva, temveč njegova neločljiva in plodna sestavina. Pokaže, da zgodnje slavjanofilstvo ni bilo primitivni nacionalizem in zanikanje Evrope, temveč kompleksen intelektualni projekt preučevanja zahodne dediščine z vidika pravoslavno-ruskega zavedanja. Anglija je zaradi svoje edinstvene zgodovinske poti za Homjakova postala najzahtevnejši in najzanimivejši »drugi« — družba, ki se je izognila (kot se mu je zdelo) skrajnostim latinskega racionalizma in revolucionarnega preloma, ohranila duh tradicije.

Njegova navdušenost je bila oblika kulturne refleksije in samospoznanja. S preučevanjem Anglije je iskal in našel argumente tako za kritiko ruskih pomanjkljivosti kot za potrditev svoje vere v poseben organski razvoj Rusije, ki naj bi presegel celo angleški ideal, ga obogatil z elementi pravoslavne sobornosti in ljubezni. Homjakov-angloman kaže, da se je pristna ruska misel vedno rojevala v dialogu — tudi in še posebej takrat, ko je bil ta dialog napet in selektiven. Njegova zapuščina je opomin, da ljubezen do svojega ne zahteva sovraštva do tujega, temveč predpostavlja njegovo globoko, premišljeno in kritično razumevanje.

Permanent link to this publication: